Dopolnitev pojasnil v povezavi z davčnim potrjevanjem računov predvsem na področju  dilem registriranja poslovnega prostora.

 

Vsak davčni zavezanec je bil dolžan ob prijavi davčne blagajne prijaviti tudi podatke o vseh poslovnih prostorih, v katerih izdaja račune.  Poslovni prostor je vsak premičen ali nepremičen prostor, v katerem stalno, občasno ali začasno izdaja račune pri gotovinskem poslovnaju. Slednje velja tudi za poslovne prostore, kjer se izdaja račune z uporabo vezane knjige računov.

 

Poslovni prostor se registrira:

 

  • V primeru izdaje računa v papirni obliki, je poslovni prostor tam, kjer se račun natisne in posreduje kupcu.

 

  • V primeru elektronskega računa, je poslovni prostor tam, kjer se račun izdela in elektronsko posreduje. V takšnih primerih se kot poslovni prostor registrira prostor, kjer se nahaja strežnik/programska oprema, ki generira elektronske račune. Izjema velja, če se strežnik nahaja pri gostovanju pri drugem poslovnem subjektu ali v tujini. Tako se pri spletni prodaji ugotavlja ali se račun izdaja v papirni ali elektronski obliki.

 

Davčni zavezanec je dolžan javiti davčnemu organu tudi vse spremembe podatkov za posamezni poslovni prostor.  V primeru prenehanja uporabe poslovnega prostora –  posredovanje podatkov o zaprtju. Prav tako velja za primere napačnih podatkov o poslovnem prostoru.

Pri spremembi lokacije poslovnega prostora pa ima davčni zavezanec dve možnosti:

 

  • Zavezanec lahko na novi lokaciji uporablja isto oznako poslovnega prostora kot na stari lokaciji, pri čemer mora za to oznako poslovnega prostora v potrjevanje poslati nove podatke o poslovnem prostoru.

 

  • Zavezanec lahko poslovni prostor na novi lokaciji registrira na novo, z novo oznako in za poslovni prostor na stari lokaciji posredovati podatke o zaprtju le-teh.

 

Davčni zavezanec ne sme pozabiti na popravek internega akta.

 

 

Več na: https://www.findinfo.si/DnevneVsebine/Aktualno.aspx?id=241764&utm_source=TednikFI&utm_medium=email&utm_campaign=17

 

 


Najnižji znesek regresa določa Zakon o delovnih razmerjih, ki pravi, da je delodajalec dolžan izplačati regres za letni dopust zaposlenemu, ki ima pravico do letnega dopusta, najmanj v višini minimalne plače.

Minimalni znesek regresa za leto 2019 je 886,63 €.

Kdaj ima zaposleni pravico do izplačila regresa?

Pravica do regresa nastopi z nastopom pravice do letnega dopusta. Če ima zaposleni pravico samo do sorazmernega dela dopusta, ima tudi pravico do sorazmernega dela regresa.

Zaposleni za krajši delovni čas (to je manj od polnega) ima pravico do sorazmernega dela regresa, glede na njegov krajši delovni čas in glede na trajanje zaposlitve. To pa ne velja v primerih, ko zaposleni dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas.

Zaposlenemu pripada regres tudi, če ne izkoristi ves letni dopust za posamezno koledarsko leto.

Kdaj je skrajni rok izplačila regresa?

Regres mora biti izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo se na ravni dejavnosti lahko določi kasnejši rok izplačila, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta.  Kasnejši rok se določa v primeru nelikvidnosti delodajalca.

Obdavčitev in druge dajatve pri izplačilu regresa

V davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja se ne všteva regres za letni dopust do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.  Višina povprečne mesečne plače se spreminja. Trenutno znaša 1.714,49 €.

Tudi prispevkovna obravnava se z spremembo izenačuje z obravnavo regresa  na isti višini, to je v višini 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih.


Vlada Republike Slovenije je sprejela predlog sprememb novel zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter dohodnini in ga poslala v Državni zbor v odločanje.

 

Zato lahko že letos pričakujemo izplačilo višjega regresa, saj se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne bo všteval znesek regresa za letni dopust do višine zadnje znane povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji (okoli 1720 eurov). Poenostavljeno, bruto znesek regresa za letni dopust bo enak neto znesku (do povprečne plače), saj bo regres oproščen plačila dohodnine in socialnih prispevkov.

 

»Regres za letni dopust, ki je določen kot pravica iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ali vsebinsko primerljiv dohodek iz tujine, se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, in sicer do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.« (Inštitut za računovodstvo)

 

Več na povezavi!


Za kupone, ki so izdani po 1.1.2019 veljajo nove določbe Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Razlog za spremembo zakonodaje je v različnih načinih obdavčitev v posameznih državah članicah EU, saj se je trenutek obdavčitve v nekaterih državah določal na trenutek izdaje kuponov, drugod pa ob njihovem vnovčenju.

Kupon je instrument, ki predstavlja plačilno sredstvo za celotno ali delno  dobavo blaga ali storitve.  Na kuponu je običajno navedena vrsta dobave blaga ali storitev, identiteta dobavitelja, ter pogoji uporabe tega instrumenta.  Lahko je v fizični ali elektronski obliki.

Enonamenski kuponi izdani v svojem imenu

Enonamenski kupon je instrument, ki predstavlja plačilno sredstvo za točno določeno vrsto blaga ali storitve. Pri enonamenskem kuponu je v trenutku izdaje znano:

  • Kraj dobave blaga ali storitve.
  • Identiteta dobaviteljev.
  • Velja, kot plačilo za opravljeno dobavo blaga ali storitev.

Sprememba ZDDV-1 določa, da se že ob prenosu takšnega kupona šteje, da je nastopil trenutek obveznosti obračuna DDV.  Tako se že prenos smatra za opravljeno dobavo blaga ali storitev, ne  smatra se več kot predplačilo, tako, kot je to veljalo do 31.12.2018.

Davčni zavezanec (prodajalec) mora ob prenosu kupona izdati račun z vsemi obveznimi sestavinami, kot jih ZDDV-1 predvideva. Poleg tega na račun navaja tudi številko in datum izdaje enonamenskega kupona. V kolikor se kupon računu prilaga, na računu ni potrebno navajati obseg in vrste storitev.

V kolikor je prenos kupona plačan z gotovino, je ta prenos predmet davčnega potrjevanja. Kasnejša dejanska prodaja storitve ali blaga, ni podlaga za izdajo računa po ZDDV-1 zakonodaji, prav tako pa tudi ne davčnemu potrjevanju na podlagi Zakona o davčnem potrjevanju računov.

Enonamenski kuponi izdani v tujem imenu

V praksi se pojavljajo primeri, ko prenose enonamenskih kuponov opravi subjek (davčni zavezanec) v imenu nekoga drugega.

V tem primeru velja prav tako, da obveznost izdaje račune in obračuna DDV nastopi v trenutku prenosa kupona. Davčni zavezanec – posrednik  B izda račun v imenu in za račun davčnega zavezanca A. Obveznost obračuna DDV in vključitve v davčne evidence je na davčnem zavezancu A. Če je prenos kupona opravljena v gotovini, davčno potrjevanje bremeni davčnega zavezanca B v imenu in za račun davčnega zavezanca A.

Morebitna provizija zaradi posredovanja, ki jo obračuna davčni zavezanec B davčnemu zavezancu A, je predmet obračuna DDV v trenutku prenosa kupona.

Enonamenski kuponi izdani v svojem imenu, dobavo blaga ali storitve opravi drugi davčni zavezanec

V praksi se tudi dogaja, da davčni zavezanec B izda enonamenski kupon za dobavo blaga ali storitve, ki jo bo dejansko opravil davčni zavezanec A kupcu C.

Prenos kupona s strani davčnega zavezanca B kupcu, pomeni obveznost izdaje računa in obračuna DDV s trenutkom prenosa kupona. V kolikor je ta prenos plačan s gotovino, je potrebno tudi račun davčno potrditi.

Davčni zavezanec A je dolžan na isti dan izstaviti račun za dobavo blaga ali storitev davčnemu zavezancu B, saj za dobavo blaga oziroma opravljeno storitev prav tako velja isti trenutek prenosa kupona.  Pri tem pa  lahko davčni zavezanec B  izda račun kot samofakturiranje.

Večnamenski kuponi

Večnamenski kupon je instrument, ki predstavlja plačilno sredstvo za celotno dobavo blaga ali storitve ali delno poplačilo le teh. Razlika med enonamenskim ali večnamenskim kuponom je v tem, da pri večnamenskem kuponu ne vemo točno kje bo kupon vnovčen, prav tako pa tudi ne, kateri DDV bo obračunan.

Obveznost obračuna DDV in izdaje računa je v tem primeru v trenutku prodaje blaga ali opravljanju storitve. Prav tako plačilo z večnamenskim kuponom predstavlja plačilo v gotovini, tako, da ob trenutku dobave blaga ali opravljanju storitve nastopi tudi obveznost davčnega potrjevanja računa.

 

Za kupone za namene DDV se ne štejejo vozovnice, vstopnice, potrdila o predplačilu za potovanja, ki jih izdajajo potovalne agencije in organizatorji potovanj, poštne znamke, koleki.

 


Nepremičnine, ki so nujno potrebne za opravljanje dejavnosti podjetij in podjetnikov, v svoji  dobi koristnosti potrebujejo tako redno, kot tudi investicijsko. Kako obravnavamo vzdrževanja v  primeru najetih nepremičnin? 

V primeru poslovanja preko najetega prostora se  morajo prostori običajno usposobiti za uporabo.  Stroški usposobitve v uporabo so od primera do primera različni in včasih lahko predstavljajo visok vložek. Običajno se med pogodbenimi strankami, ki niso povezane osebe, dogovor o tem kdo nosi stroške usposobitve in kaj to zajema, sklene na način, da najemnik usposobi prostor tako, da je primeren opravljanju dejavnosti in ob prekinitvi najemnega razmerja prostor spet vzpostavi v prvotno stanje.

Kadar pa so pogodbene stranke povezane osebe, je velikokrat  ta  vložek v najet prostor drugačen, višji. Zgodi se, da je najemnikovo vlaganje v najet poslovni prostor takšno, da znatno  povečuje vrednost prostora.

Kaj določa Zakon o dohodnini?

Zakon o dohodnini v 15. členu določa, kaj je predmet obdavčitve. Z dohodnino so tako obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, za dohodek pa velja vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Velja, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na voljo fizični osebi.

a) Najemna razmerja lahko določajo, da se vrednosti vlaganj po poteku najemnega razmerja najemodajalcu po takratni pošteni vrednosti zaračunajo.  V tem primeru najemnik izda račun najemodajalcu, ki mu ga ta tudi povrne oziroma poplača. Vrednosti vlaganj so od tega trenutka dalje v lasti najemodajalca. Ker je zanje plačal, ni dohodka v skladu z določbami 15. člena Zdoh-2 in ni obdavčitve z dohodnino.

Najemniku se v poslovnih knjigah oblikujejo tako odhodki kot tudi prihodki.  Sedanja vrednost vloženih sredstev se vknjiži med odhodke (neodpisana vrednost).  Vrednost vloženih sredstev ovrednotenih po pošteni vrednosti (izdan račun najemodajalcu) pa se vknjiži med prihodke.

b) Včasih pa najemna razmerja (med povezanimi osebami) ob prenehanju ne nalagajo povrnitve stroškov vlaganj. Najemodajalec postane lastnik vloženih sredstev brez obveznosti poplačila najemniku. V tem primeru velja, da je najemodajalec prejel dohodek v naravi.

Glede na to, da so v obravnavanem primeru to »izplačila« dohodkov med povezanimi osebami, se kot podlaga za ugotovitev višine dohodka uporabljajo primerljive tržne cene (prvi odstavek 16. člena ZDoh-2). To pomeni, da je davčna osnova v obravnavanem primeru vrednost sredstev, ki jih je najemnik vložil v poslovno stavbo, ovrednotenih po tržni oziroma pošteni vrednosti, na dan prejema dohodka v naravi, to je na dan, ko je potekla pogodba o najemu. Od navedenega dohodka fizične osebe mora najemnik, ki velja za plačnika davka, izračunati, odtegniti in plačati akontacijo dohodnine.

Najemnik  bo po poteku najemne pogodbe vlaganja v tuja osnovna sredstva izknjižil iz poslovnih knjig. Za morebitno sedanjo vrednost vloženih sredstev bo izkazal odhodke, ki bodo tudi davčno priznani odhodki, če so se v najem vzeti poslovni prostori uporabljali za pridobivanje prihodkov pravne osebe. Ker bo dohodek prejet v naravi, se bo povečal s koeficientom davčnega odtegljaja, če zavezanec najemodajalec pri izplačevalcu najemniku ne bo imel drugega dohodka v denarju ali ta dohodek ne bo zadosten, da bi se od njega lahko odtegnil in plačal davčni odtegljaj od dohodka v naravi.

c) Če po izteku najemnega razmerja, najemnik pusti prostor v prvotnem stanju in odstrani vse, kar je vlagal, najemodajalec ni imel nobenih prejemkov v naravi, nobenih neodplačnih koristi, zato ni osnove za obračun akontacije dohodnine.

Včasih se pojavljajo vprašanja kam se morebitna vlaganja v trenutku nastanka knjižijo.  Najemnik investira v nakup novih vrat in oken, hkrati pa je po najemni pogodbi zavezan povrniti prostor v prvotno stanje.

Ali se takšna investicija smatra, kot tekoče vzdrževanje ali kot strošek investicijskega vzdrževanja?

Stroški tekočega vzdrževanja imajo namen, da osnovno sredstvo zaradi njihovega nastanka brezhibno deluje znotraj njegove življenjske dobe. Vsebinsko se nanaša na stroške popravil, stroške tekočega vzdrževanja. Ti običajno nastajajo v ciklih, kot stroški rednih letnih servisov, zamenjava poškodovanih oken, vrat, zamenjava sijalk, pleskanje…

Deli večjih osnovnih sredstev (nepremičnin, večjih strojev) imajo različne dobe koristnosti  kot celotno osnovno sredstvo.  V rednih, krajših presledkih je potrebna njihova menjava, ker se hitreje izrabijo. Pri zgradbi imajo različne dobe koristnosti na primer streha, inštalacije, talne obloge, okna….

V kolikor je menjava oken, vrat posledica poškodbe se vknjiži kot strošek tekočega vzdrževanja, v nasprotnem primeru pa ga uvrstimo med osnovna sredstva. Njihova obraba se redno, letno evidentira kot strošek amortizacije in ob poteku najemnega razmerja kot odhodek.

 

 

Tanja Laščak Mužič

 

 

Vir:

  • Findinfo; Vlaganja v tuja osnovna sredstva, odpis terjatev
  • Pojasnilo DURS, št. 4236-46/2006
  • Revija IKS, 07/2016

 

 

 

 

 

1 2 3 10