Ne malo kateri direktor podjetja ali samostojni podjetnik posameznik se je kdaj srečal z neverjetno okoliščino, ko se je v teh mesecih, pri svojem računovodskem svetovalcu srečal s poslovno izgubo, in kljub temu postal ponosen lastnik obveznosti za plačilo davka od dobička.

“Znanja slalomiranja med pastmi davčne zakonodaje so zelo specifična in  zahtevna, zato ni zanemarljivo  komu podjetnik ali družba zaupa svoje finance.”

Poslovanje podjetij se v številkah prikazuje preko t.i. računovodskih podatkov, ki jih običajno računovodje skozi celo poslovno leto pridno nalagajo v svoje računalniške programe in konec leta obdelajo in prikažejo v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida.  Pri tem jim kažipot dajejo Slovenski računovodski standardi ali pa Mednarodni računovodski standardi poročanja. Lastniki, direktorji se tako vsaj enkrat letno soočijo z informacijo o poslovanju svojega podjetja. Ti podatki jim služijo za sprejemanje ustreznih odločitev za naprej v smislu investicij, delitve dobička, širitve poslovanja….

Vsako leto  se ta poslovni dobiček zniža za morebitno plačilo davščin. V primeru zasebnikov, samostojnih podjetnikov posameznikov je to davek iz dejavnosti. V primeru pravnih oseb pa davek od dohodkov pravnih oseb. Vsa pravila računovodskih standardov tako ustrezni davčni zakoni postavijo v drug okvir in temu se mora računovodja tudi prilagajati, če želi pravilno sestaviti davčni obračun.

Zakon o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2) v svojih členih določa pravila, katere poslovne kategorije se drugače uporabljajo za davčne namene.  Lahko jih razdelimo na več sklopov.

 

Transakacije med povezanimi osebami

ZDDPO-2 v svojem 16. in 17. členu opredeljuje, kaj so povezane osebe. To so domače in tuje pravne osebe, ki so si neposredno ali posredno lastniško, upravljalsko ali nadzorstveno povezane. Transakcije med njimi so za davčne namene priznane samo v višinah t.i. transfernih cen – primerljivih tržnih cen. V primeru odstopanj od teh se učinki pokažejo lahko v smislu zniževanja davčno priznanih stroškov, v obratnem primeru pa tudi kot prikrito izplačilo dobička.

 

Rezervacije

Rezervacije na kratko pomenijo, da v aktualnem letnem poročilu vknjižimo stroške, ki izhajajo iz preteklih dogodkov in bodo realizirane v prihodnosti.

Primer:

Podjetje prodaja proizvode s nekaj letno garancijsko dobo. Na podlagi preteklih izkušenj ugotavlja določen % reklamiranih izdelkov. Ta informacije mu dajejo podlago, da že v tem obračunu knjiži “rezervacije” za  čas trajanja garancije – evidentira stroške rezervacij.

ZDDPO-2 za davčne namene priznava samo 50 % oblikovanih rezervacij za  dana jamstva ob prodaji proizvodov ali izvedbi storitev, rezervacije za reorganizacijo, rezervacije za pričakovane izgube iz kočljivih pogodb, rezervacije za pokojnine, jubilejne nagrade in odpravnine ob upokojitvi. 

 

Odpis terjatev

Podjetja se pri poslovanju soočajo z dejstvom, da določen del svojih terjatev ne dobijo poplačanih. Kaj v tem primeru narediti?  V primeru neizterljivosti nepoplačana terjatev bremeni poslovni izid in s tem zmanjšuje višino možnega izplačila dobička ali namenitve sredstev za bodoči razvoj.

ZDDPO-2 višino davčnega priznavanja  zniževanja poslovnega izida omejuje na določena pravila. Posebna pravila veljajo za prevrednotenje terjatev. Slednje pomeni; vračunavanje bodočih odpisov terjatev že v tem poslovnem letu.

Odpis terjatev pa pomeni dokončno nepoplačilo opravljenega dela. (6) 21. člena ZDDPO-2 opredeljuje, kdaj je odpis terjatev tudi davčno priznan. 

 

Finančne naložbe

Finančne naložbe so sredstva podjetja, ki jih ta nalaga drugam z željo po pridobitvi določenih ugodnosti v prihodnje. Iz prakse so najpogostejša posojila drugim pravnih in fizičnim osebam, nakup vrednostnih papirjev, nakup deleža v drugem podjetju….

ZDDPO-2 določa izjemo le za finančne naložbe, izmerjene po pošteni vrednosti preko poslovnega izida. Dokazani dobiček ali izguba se tako v izkazu poslovnega izida za davčne namene upošteva vsako posamezno leto. Za vse ostale pa ob morebitni odprodaji ali odpoklicu. 

 

Dobro ime

Dobro ime predstavlja  ”računsko” kategorijo, ki nastane kot posledica računovodskega vrednotenja sredstev in obveznosti pri prevzemu posla ali podjetja po njihovi pošteni vrednosti. Dobro ime (goodwill) predstavlja prihodnje gospodarske koristi, ki izhajajo iz sredstev, ki jih ni mogoče posamezno opredeliti in pripoznati ločeno.

Za davčne namene je priznano vsakoletno vrednotenje samo do višine 20 % začetne izkazane vrednosti dobrega imena. 

 

Odhodki

Odhodki so vsi stroški, ki so se pojavili (rezultirali) v prodanih proizvodih, blagu ali storitvah. Za davčne namene se priznajo samo tisti, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po ZDDPO-2.  Zakon v nadaljevanju poskuša podatki razlago, kdaj odhodki niso potrebni za pridobitev prihodkov:

  • niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti,
  • imajo značaj privatnosti in
  • niso skladni z običajno poslovno prakso.

Če na kratko povzamemo so to stroški, ki zadevajo privatno življenje lastnikov in povezanih oseb. Stroški, ki zadevajo privatno življenje drugih oseb. Odhodki podobni izplačilom dobička, vključno s prikritim izplačilom dobička. Podrobneje jih opredeljuje 30. člen ZDDPO-2.

Stroški reprezentance, nadzornih svetov in drugih organov nadzora se davčno priznajo v višini 50 %.

 

Tanka kapitalizacija

Kot odhodek se ne priznajo obračunane obresti od prejetih  posojil (razen pri posojilojemalcih bankah in zavarovalnicah), ki so prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki ima  kadarkoli v davčnem obdobju,  neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v zavezancu če kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca, ugotovljene glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju, (razen če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od nepovezanih oseb).

 

Amortizacija

Podjetja od nakupov opreme, zgradb, zemljišč, programske opreme… ki imajo življenjsko dobo nad enim letom, vsako leto obračunavajo amortizacijo. To pomeni, da odliv od nakupa ne učinkuje na poslovni izid tistega leta, temveč se razporedi na določeno daljše časovno obdobje. Za poslovne namene naj bi bilo to obdobje enako dejanski življenjski dobi opreme…

Davčna zakonodaja  podjetju ponuja možnosti maksimalno možnega % uporabe stopnje amortizacije. Ta stopnja je lahko drugačna od dejanskega % izračunanega na podlagi prave  življenjske dobe opreme….. Davčne stopnje so opredeljene v 33. členu ZDDPO-2.

 

Izguba

Nekatera podjetja v določenih obdobjih njihovega življenja poslujejo tudi z izgubo. Le-ta se običajno zmanjšuje in izniči ali z uporabo preteklih nerazdeljenih dobičkov ali iz naslova prihodnjih dobičkov podjetja.

ZDDPO-2 koriščenje izgube omejuje le na višino 50 % davčne osnove. 

Slednje pomeni, da če je podjetje v preteklem letu dosegalo 10.000 € davčne izgube, v tem pa dosega 5.000 € davčnega dobička, lahko davčni dobiček zmanjšuje samo za polovice njene višine (2.500 €). 

Za poslovne namene pa letošnji dobiček v celoti krije preteklo izgubo. Razlika torej nastane in posledično morajo podjetja plačati davek od dobička.

 

Olajšave

ZDDPO-2 od 55. do 59. člena opredeljuje olajšave, ki dodatno znižujejo davčno osnovo. Razdelimo jih na:

  • Olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj v višini 100 % zneska vlaganja.
  • Olajšave za investiranje v višini 40 % investiranega zneska.
  • Olajšave za zaposlovanje.
  • Olajšave za zaposlovanje invalidov.
  • Olajšave za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju.
  • Olajšave za praktično dodatno pokojninsko zavarovanje.
  • Olajšave za donacije.

 

Zakonodaja na tem področju je precej zahtevna in le pravo poznavanje vseh podrobnosti in medvrstičnih informacij lahko ponudi najbolj optimalno rešitev za podjetja. Seveda je nujno celoletno usklajevanje poslovanja, da je letno poročilo in davčni obračun v prvih mesecih leta tudi v zadovoljstvo vseh deležnikov (države, podjetnikov, družbe, računovodij in davčnih svetovalcev).

 

Tanja Laščak Mužič, Clemente – Rogelja 

 

 

 

 

 


Vladi Republike Slovenije je bilo zastavljeno vprašanje glede nadurnega dela. Vprašanja pokrivajo področje dopustnosti nadurnega dela, oblike kompenziranja in izplačila ter kako se problematika rešuje na nivoju zasebnega in javnega sektorja. Pri tem pa pojasnjuje, da je v okviru delovnega časa treba ločiti nadurno delo in urejanje oziroma razporejanje delovnega časa, kamor sodi premakljiv delovni čas, neenakomerna razporeditev in začasna razporeditev. 

Nadurno delo določa 144. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Delodajalec jo lahko zahteva od delavca v izjemnih primerih, kot npr. povečan obseg dela, v izjemnih, nujnih in nepredvidenih okoliščinah… Odreja se v pisni obliki, izjemoma ustno. Traja lahko največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in 170 ur letno. Delovni dan lahko traja največ deset ur.  Z izrecnim pisnim soglasjem delavca lahko nadurno delo traja tudi največ 230 ur letno. Posebna obravnava nadurnega dela velja za zaposlitve s skrajšanim delovnim časom. (6) 65. člena ZDR-1 pravi, da mora biti nadurno delo opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Če ni, delodajalec ne sme delavcu naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa. 

Začasne razporeditve delovnega časa mora delodajalec opredelitvi v pogodbi o zaposlitvi. Pravila pa predpisujejo tudi kolektivne pogodbe. V začetku leta tako določi letni razpored delovnega časa in o njem obvesti delavce.  Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnika je delovni čas lahko tudi neenakomerno razporejen. V tem primeru  delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden (148. člen ZDR-1).

Vlada Republike Slovenije je v pojasnilu povedala, da delodajalec nadurno delo lahko odredi le z upoštevanjem zakonskih okvirov. Če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organiziranostjo  ali delitvijo dela ali zaposlitvijo novih delavcev, potem nadurnega dela ne sme biti. Ker ta vrsta dela pomeni dodatno obremenitev za delavca, mora biti tudi dodatno plačana v smislu dodatna za nadurno delo. 

Veliko delodajalcev, se poslužuje kompenzacije nadurnega dela  s prostimi urami. Evropski odbor za socialne pravice pravi, da je to dopustno samo v primeru, da delodajalec delavcu prizna več prostih ur, kot je bilo opravljenih nadur. Lahko pa se nadure kompenzirajo s prostimi urami v razmerju 1 : 1, vendar mora v tem primeru delodajalec delavcu zagotoviti tudi višje plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Temu stališču sledi v svojih odločitvah tudi Vrhovno sodišče RS, saj ZDR-1 te možnosti ne predvideva.

Kadar se v primerih začasne in neenakomerne prerazporeditve delovnega časa, omejene količine ur na določeno časovno obdobje presežejo, imajo po nekaterih kolektivnih pogodbah delodajalci možnost, da te “nadure” izplačajo  t.i. nadurni dodatek po postavkah za nadure.

 

Vir:

  •  www.superdavki.com – Ureditev nadurnega dela, RS Vlada Republike Slovenije
  • Zakon o delovnih razmerjih  –  ZDR-1

 


Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1)  v svojem petem (5) členu opredeljuje, kdo je davčni zavezanec.

» Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.¨

V zakonu opredeljena ekonomska dejavnost izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca veže pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil kaže na odvisno razmerje.

Davčni zavezanec je tudi vsaka pravna ali fizična oseba ne glede na to, ali je vpisana v sodni ali drug primeren register ali evidenco. Pri tem je davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV, če ne presega meril v 94. členu ZDDV-1. Lahko pa kljub nepreseganju merile odloči in  izkaže namero po identifikaciji za DDV. Za slednjega  pravimo, da  prostovoljno vstopi v sistem DDV in mora v njem ostati naslednjih pet let. Vsi ostali so dolžni pridobiti identifikacijsko številko za DDV in postanejo redni davčni zavezanci.


Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb določa, da se za stroške reprezentance smatrajo stroški za pogostitev, zabavo ter darila ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnim partnerjem. Ti stroški so davčno priznani v polovični višini.  Na drugi strani pa Zakon o dohodnini prejeta darila obdavčuje in jih razvršča med tako imenovane druge dohodke.

Darila kupcem in poslovnim partnerjem prejeta od istega darovalca, katerih vrednost ne presega 42 evrov oz. skupno 84 evrov v davčnem letu se ne vštevajo v davčno osnovo  v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZDoh-2.

Ali se stroški za pogostitev v tem smislu tudi smatrajo kot prejeta darila in so s tem podvržena obračunu dohodnine?

Marca 2017 izdano pojasnilo Finančne uprave RS (povezava) pravi, da v določenih primerih ne!

Pri stroških pogostitve v poslovnih stikih med poslovnimi partnerji pri posameznem poslovnem dogodku, kadar gre z vidika tistega zavezanca, ki financira poslovni dogodek, dejansko za poslovni namen in s tem za stroške reprezentance, priznane po davčnih predpisih, se dohodek  posameznika – prejemnika pogostitve, ne ugotavlja, če gre pri tem za neposredno konzumacijo oziroma uporabo ugodnosti v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi. Kadar gre npr. za poslovno kosilo, kjer so izpolnjeni prej navedeni pogoji, se torej ne ugotavlja dohodek posamezne fizične osebe, pod predpostavko, da gre v takem primeru pri poslovnih partnerjih na  poslovnem kosilu primarno za namen izvajanja poslovne aktivnosti in ne za osebne razloge,zato se pri nobenem od udeležencev ne ugotavlja osebne koristi oziroma dohodka iz tega naslova.

Po domače povedano, kadar so stiki med poslovnimi partnerji na poslovnih dogodkih takšni, da vse pojejo in popijejo, davčne obremenitve ni. 

 

 


Sredi decembra je Ministrstvo za finance odgovorilo na vprašanje Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije glede obdobja v katerem normiranci presojajo izpolnjevanje pogojev po stari ali novi zakonodaji.

Zavezanec, čigar povprečje dohodkov iz dejavnosti, ugotovljenih po pravilih o računovodenju, dveh zaporednih predhodnih let (2016 in 2017), bo presegalo 150.000 EUR, mora za davčno leto 2018 ugotavljati davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov in voditi ustrezne poslovne knjige. 

Pri tem pa ne smejo pozabiti na združevanje prihodkov s povezanimi osebami.

Odgovor RS MF!

1 2 3 8